LADJA REX
S starši sem se sprehajala ob naši obali in izvedela nekaj zanimivega o čudežni ladji.
Ladja Rex je zelo stara ladja. Zgradili so jo leta 1931 v Genovi. Leta 1944 se je ladja potopila. Ladjo so Nemci s petimi vlačilci privlekli v Koprski zaliv med Žusterno in Izolo. Tam je bilo morje plitvo, zato je ladja približno 200 m od obale nasedla. Nato so jo še bombardirali. Kmalu je Rex začel goreti in se je prevrnil na levi bok. Gorel je štiri dni in zatem potonil. Območju, kjer se je ladja potopila, pravimo Rex. To je med Izolo in Koprom.
Lana Jerman, 3. b
________________________________________________________________________________
NA PTIČJEM LETALIŠČU
Ob obali je stalo ptičje letališče. Na njem so pristajali in vzletali galebi, golobi, vrabčki, vrane in še veliko drugih ptic. Na njem so imeli tudi šolo za letenje.
Golob Globi bo kmalu odšel v šolo za letenje, ki je zraven letališča. Prvi dan so se spoznali in se pogovarjali o letenju. Čez teden dni so jih ocenjevali, kako letijo, ker najboljših prvih pet bo šlo na tekmovanje. Globi je odlično letel, zato bo šel na tekmovanje za najboljšega mladega ptiča letalca. To novico je povedal sorodnikom. Pripravljal se je mesece in mesece in napočil je dan, ko se je tekmovanje začelo. Na letališču so se zbrale ptice celega sveta. In tri, štiri, zdaj! Tekmovanje se je začelo. Ptice so švignile mimo tribun in se prehitevale.
Bilo je še nekaj kilometrov do konca in Globi je bil drugi. Bil je zelo utrujen. Spodbujal se je: Pohiti, pohiti, saj ti bo šlo!
Švignil je mimo vodilnega ter postal najhitrejši mladi ptič na svetu.
Jakob Tomovski, 3. a
________________________________________________________________________________
MOJE SREČANJE Z MARSOVCEM
Vse se je začelo, ko smo gledali film o Marsovcih, ki so uničevali Zemljo.
Ponoči sem se zbudil, ker sem hotel iti k mami, a sem videl leteči krožnik. Iz letečega krožnika je prišel Marsovec. Vprašal sem, kdo je. Jaz sem Marsovček Mark. Skupaj sva se igrala družabne igre. Postala sva dobra prijatelja. Zdaj vsak večer prihaja k meni. Ko sem bil v prvem razredu, je tudi prihajal k meni. V drugem razredu pa sem ga vprašal, če lahko grem z njim na Mars, ker je bila najdaljša noč v letu. Točno to je Mark rekel tudi svojemu očetu, ki se je strinjal. Z letečim krožnikom sva z veliko hitrostjo poletela na Mars. Na Marsu sva prišla v velikanski leteči krožnik. Tam me je Mark predstavil svojim sošolcem. Imenovali so se: Matic, Mojca, Marko, Maja, Mira, Matevž, Matjaž in Mace. Njihova učiteljica je bila Mateja. Ker sem bil jaz pri njih, so se učili o Zemljanih. Po pouku smo pojedli kosilo. Jaz sem si od doma vzel sendvič. Nato smo imeli računalniški krožek, kjer smo izdelovali vesoljska plovila. Tam smo tudi tekmovali. Jaz in Mark sva zmagala in sva dobila medaljo in pokal. Ravnateljica rekla, da bomo imeli elektronski dan. Bil sem zelo vesel.
Od zdaj naprej grem vsak večer na Mars v njihovo šolo.
Rok Tomovski, 3. a
________________________________________________________________________________
MOJE SREČANJE Z MARSOVCEM
Nekega dne sem šel v dnevno sobo in slišal nek ropot. Odprl sem vrata in stopil iz hiše.
Na dvorišču sem zagledal vesoljsko ladjo. Iz nje je izstopil Marsovec. Bil je zelo prijazen. Pozdravil me je in vprašal, kako mi je ime. Povedal sem mu svoje ime. Nato me je vprašal, če grem z njim v vesolje. Povabila sem bil vesel, zato sem privolil. Vstopil sem na ladjo. Kmalu smo vzleteli in odleteli na Mars. Ko smo pristali, sem na Marsu sem zagledal šolo. V njej je bilo veliko robotov. S prijateljem Marsovcem sva tam zgradila vesoljsko ladjo. Nato je prijatelj robot testiral vesoljsko ladjo.
Komisija na šoli je podelila medaljo in pokal prav naši ekipi.
Jakob Kodarin, 3.A
